Iskalec

Spet trte so rodile,
prijat’li, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komú najpred veselo
zdravljico, bratje, č’mo zapet’?
Bog našo nam deželo.
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jim še težé!

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima Slava,
vsi naj si v roke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
obilnost bodo naša last!

Bog živi vas, Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Mladen’či, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker po nas
bode vas
jo srčno branit’ klical čas!

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svet bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijatli,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo.
Dokaj dni
naj živi
Bog, kar nas dobrih je ljudi

Trackback URI | Comments RSS